»Človek mora poskrbeti za sebe in za druge«

Slovenski stari mami sploh ni vseeno

 

V decembru leta 2011 smo prejeli pismo, ki smo ga bili zelo veseli. Poslala nam ga je gospa Terezija, o kateri smo tako zvedeli veliko novega. Najbolje, da vam njena sporočila posredujemo kar direktno brez kakšnih posebnih slovničnih popravkov.

 

Pismo gospe Terezije

Spoštovani gospod zdravnik dr. Nikola Krstič,

Rada bi se vam zahvalila iz vsega hvaležnega srca za kapsule Bio-Qinon z vit. B2. Jemljem jih že tretje leto. Ponavljajoče se bolezni so me čisto izčrpale. Po pomoč sem se obrnila na lekarno. Prijazna farmacevtka v lekarni Šentjur pri Celju me je potrpežljivo poslušala in svetovala kapsule Bio-Qinon z vit. B2. Izčrpanost je postopoma minila, po mesecu jemanja sem že zmogla opravljati gospodinjska opravila, delo na vrtu in pri živini. Zato sedaj kapsule Bio-Qinon z vit. B2 jemljem redno vsaki dan.

 

Ja, zaradi težav uživam zdaj še kapsule Glukozamin Pharma Nord, tri kapsule skupaj pri zajtrku. Bolečine so se že začele umirjati.

 

Trudite se, da ostanete na višku z vašo dejavnostjo. Pa še kaj novega naštudirajte.

 

Za mojo hčer in zame ste poslali knjigo – VEČ ZDRAVJA V ZRELIH LETIH. Hvala vam tisočkrat.

 

Če smem, prosim za to knjigo še za mojo vnukinjo (29 let je stara, hči 53, jaz 83). Ja, čas beži kot blisk. Človek se samo okrog obrne, pa že vse mine.

 

Lep pozdrav in zbogom, spoštovani g. dr. Krstič.

 

Odločili smo se za obisk gospe Terezije na njenem domu

Potem ko smo prebrali njeno pismo, smo menili, da bi jo bilo zelo zanimivo tudi obiskati in se v živo pogovarjati o njenih izkušnjah pri zdravljenju na domu. Res je bilo tako. Ko smo se srečali, je že na samem začetku poudarila nekaj posebnega: »Človek mora poskrbeti za sebe in za druge!«

 

Naša gostiteljica je poskrbela tudi za okolje. Na mizi je imela temno rdeč nagelj, za katerega je povedala, da je tirolski. Potem je rekla, da je 34 let delala v piranski bolnišnici kot medicinska sestra, seveda, ko je v petdesetih in šestdesetih letih ta tam še obstajala. Danes je ni več, saj je zgrajena nova zdravstvena ustanova v Izoli. V Piranu si je uredila tudi stanovanje, kamor sedaj hodijo predvsem na poletni oddih, včasih pa tudi vmes. Rojena je bila poleti 1926, to so že kar visoka leta, pravi, da jo gor drži to, da dela tudi za druge, predvsem za svoje »ta mlade«.

 

Bivanje na Primorskem pa jo je zelo zaznamovalo. Spomnila se je časov, ko so tamkaj imeli coni A in B. Ona je živela v coni B. Nekdo ji je ob priliki povedal, da je »maledetta schiava« in ko je zvedela, kaj to pomeni, jo je kar prizadelo. Toda potem, ko je spoznala še druge Italjane, je bilo bolje. Dandanes je gospa Terezija brez posebnih zadržkov odprta pravzaprav do vseh ljudi. Ima pa svoja merila, po katerih se ravna, vrednoti in kot smo že napisali, ki jo držijo pokonci. Vedno bolj smo v razgovoru dojemali, da imamo pred seboj človeka, ki je podjeten, praktičen, pošten in privržen.

 

Začela je govoriti še o svojih starših, potem, da je v njihovi hiši včasih bila gostilna, da je bil oče lončar in da so preživljali tudi hude čase. Tako so svojčas morali prodati križ, ki jim je veliko pomenil. Nikoli ga ni pozabila, vsa leta in desetletja jo je črvičilo, kako bi ta svoj občutek uredila. Pred leti je tako v bližini hiše zgradila kapelico, ki jo je posvetila svojemu uspešnemu okrevanju z Bio-Qinonom z vit. B2.

 

Sicer pa ima gospa Terezija eno hčerko, vnuka in vnukinjo. Kot zanimivost še povejmo, da je kljub svojemu devetemu križu še vedno pri močeh, saj dnevno lahko nakosi trave za štiri glave živine, ki jo imajo njeni »ta mladi«.

 

Za konec pa še ena zanimivost. Povedala nam je tudi dogodivščino iz druge svetovne vojne. Pripetilo se je, da so nekoč zvečer pogostili partizane in ti so potem tako glasno peli, da se je slišalo v dolino, kjer je bila nemška kasarna. Izkazalo se je, da so Nemci ugotovili, kdo poje, vendar jih ponoči ni bilo. Zjutraj pa so pridrveli in mamo glasno spraševali: »Wo sind Partisanen?«

 

Hiša je bila na samem, mama je takoj povedala, ja, da so bili, da so glasno peli in mimo korakali v gozd in je kazala proti hosti, kamor pa nemški vojaki potem niso šli. Če bi vedeli, da so partizane pogostili, bi se seveda drugače končalo, tako pa so se vrnili v dolino. Pomagalo je morda še to, da so pri njih znali kaj povedati po nemško.